Elif Shafak :: Štirideset pravil ljubezni / Forty rules of love
Brzica: Med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Voda bo morda vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.
Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil še v enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni površini vode. Šele ko bodo valovi dosegli obalo se bodo ustavili in umirili.
Ko kamen pade v reko, je to za reko zgolj še en premik, v njenem že tako burnem toku. Nič nenavadnega. Nič neobvladljivega.
Če pa kamen prileti v jezero, ne bo jezero nikoli več enako.
Noise has one advantage. It drowns out words.
Milan Kundera :: Nesnesitelná lehkost bytí / Neznosna lahkost bivanja / Unbearable Lightness of Being
Za Franza je glasba umetnost, ki se še najbolj približuje dionizijski lepoti, pojmovani kot opoj. // Franz ne razlikuje med tako imenovano resno in zabavno glasbo. Takšno razlikovanje se mu zdi staromodno in licemerno. Enako rad posluša rock in Mozarta. Glasbo ima za osvobajajočo: osvobaja ga samote, zaprtosti in knjižničnega prahu, iz njegovega telesa širom odpira dveri, skozi katere duša izstopa na pot vesoljnega bratenja. // Povečerjala sta, se povzpela v sobo, se ljubila, potem pa so se Franzu na pragu sna začele razpletati misli. Spomnil se je bučne glasbe pri večerji in prešinilo ga je: “Eno prednost pa hrup le premore; v njem ni slišati besed.” Domislil se je, da že od mladosti ne dela drugega, kot govori, piše, govori, predava, si izmišlja stavke, išče pravšnje izraze, jih popravlja, tako da navsezadnje nobena beseda ni več zanesljiva, njihov pomen se razkraja, izgubljajo in se drobijo v smeti, plevel, prah, pesek, ki mu blodi po možganih, mu povzroča glavobol in nespečnost, da je že ves bolan od tega. In v tistem trenutku se mu je nejasno pa neodjemljivo zahotelo neznanske glasbe, absolutnega hrupa, čudovitega in radostnega trušča, ki bi vse preplavil, prepojil, zatrl, hrumota, v katerem bi za vselej utonile bolehnost, nečimrnost in ničevost besed. Glasba je zanikanje stavkov, glasba je antibeseda! Zahotelo se mu je, da bi se združil s Sabino v nikoli končanem objemu, da bi molčal in nikoli več, ne izgovoril niti stavka, da bi se mu naslada prelila v sladostrasten vrisk glasbe. In v tem blaženem namišljenem hrušču je zaspal.
Subscribe to:
Posts (Atom)
