marble index

Caffeine Hours

Včeraj se je zgodil Caffeine Hours. To je tak lušten sejem publikacij in printov.
Naredila sem dva fotozina in nekaj majic (sem imela te dni "mentorico", ki mi je pomagala pri oblikovanju, hvala ninč). Lepo je uspelo vse skupaj. Če si ga kdo želi zase ali kot darilo mi lahko piše v komentar ali na mail.

Sem ful vesela, da sem lahko sodelovala in bila vključena še v Me, myself and I, poleg Talking to volcano skupaj z drugimi deli, ki sta jih izbrala Rok in Zoran. Malo sem tudi menjala: z Mino in Ajdo in z eno Mellow punco, ki ne vem kako ji je me. Kupila sem tudi dve uporabni torbi. Za na kolo in s kolesom. Aja in Muslauf fantje so naredili musmate/meta :)

Caffeine Hours is a one day festival of independent publications. I made two fotozines and some printed t-shirts. If you`d like to have it - write me in a comment or mail. I will post the zine contents soon.

How about some caffeine

foto by: teja

Moja mati pravi, da sem bolj taka kot Rilke "... da morš v svoji sobi tolk časa ždet in razmišljat kaj boš povedala , da se potopiš dovolj globoko - tako globoko , da ti začnejo predmeti sami šepetat zgodbice ....". Ne vem, očitno moram začet brat Rilkeja.

Rilke says: Art is not a making-oneself-understood but an urgent understanding-of-oneself. The closer you get in your most intimate and solitary contemplation or imagination (vision), the more has been achieved, even if no one else were to understand it.

The soul immersed in itself

Med stanjem telesne sproščenosti in duhovne svobode je razika v ravni, ki je ni mogoče doseči zgolj z nadzorovanim dihanjem, ampak le z odmikom od vsakršnih navezanosti, s popolno osvoboditvijo od ega, tako, da duša, pogreznjena vase stoji v izobilju svojega brezimnega izvora.

book: Zen v umetnosti lokostrelstva/ Zen in the art of Archery by Herrigel Evgen

Sestra sna

Kdor spi, ne ljubi. Kajti v snu je človek mrtev, vsaj ne čisto zares živ. Stara beseda ni kar tjavdan primerjala sna in smrti z bratom in sestro.

Book: Schlafes bruder/ Brother of sleep by Robert Schneider

JUG

Pred poletjem je vedno lepše. Ker nebo še ni dolgočasno, piha in se zgodi tudi dež, opazuješ kako se sončni žarki stegujejo skozi oblake in premikajo sence pod širokimi listi kakija. Takrat lasem privoščim več svobode, pustim, da jih slan veter nosi proti jugu.
In a veš tisti občutek, ko samo si? Sam s sabo in je dovolj. Takšni trenutki te prepričajo, da je vse tako kot je namenjeno in bo vse vredu.